V utrinkih iz ambulante se razkrivajo zgodbe naših pacientov. Njihova potovanja v skrite kotičke človekove duševnosti. Utrinki so anonimni in objavljeni v soglasju z avtorji.
“Bolečina me je postavila v ta trenutek v čutenje telesa, v čutenje vsega, razbral sem, da nimam več možnosti bežat od sebe.”
“Lagodje je morda celo ena vrsta odvisnost v smislu, da je bilo toliko lagodja, da se nisem znal soočit z nelagodjem, ko sem se prvič soočil z njim me je zlomilo. Zadnje leta je bilo samo bežanje pred nelagodjem, in sem zdaj začutil, da ne morem več bežat, čutil sem na vso moč in nisem mogel nikamor pobegnit ne pred svojimi čustvi in ne pred svojim telesom.”
“Včasih pomaga drug pogled, da nas odlepi od tistega neprestanega premlevanja. Premlevanje me še nikamor ni pripeljalo, le do izgorelosti.”
“V meni sta dva pola: tisti otroški del, ko ves čas rabim nekoga ob sebi in odrasli del, ki še ni tako močen, da bi znal pomirit tega otroka v meni.”
“Vrti se mlin misli, ki jih imam težko pod kontrolo.”
“Glava je polna misli, ja predvsem to človeka troši.”
“Jaz se oklepam in otepam mame.”
“S tabletami prikrivam praznino.”