Spominjam se dneva, ki me je za vedno spremenil. Bil je lep prijeten dan v službi, tudi zato ker so bili dopusti pred vrati. S kolegicama smo se ob jutranji kavi v pisarni pogovarjale o tem, kako bi se nagradile za dobro opravljeno delo. Na mizi je bilo kar nekaj predlogov: izlet v Prekmurje, obisk vinske kleti, potapljanje v globine in verjetno še kaj. Sama sem navijala za potapljanje v globine jadranskega morja, kolegici pa sta imeli druge ideje. Zato smo naredile kompromis – odločile smo se za poglabljanje v globine človekove duševnosti. Ko zdaj gledam nazaj, je bilo vsaj zame, to najlepše darilo. Seveda, ni bilo lahko. Tako, kot je bil prisoten strah pred potapljanjem v globine morja, je tudi za psihoanalizo potreben pogum. Ko se človek potopi v sebi tuje okolje kot je recimo globina morja, se sooči z velikim strahom. Takrat imaš dve možnosti: ali greš nazaj na površje ali pa ostaneš v globini. Če si se odločil da ostaneš, zagledaš življenje v novi luči. Življenje v globini, je življenje v tišini morja, je življenje onstran našega vsakdanjega. Je svoboda.